Matej, komu zvoni?

»Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; …*

Dragi Matej,

dobro mi gre. To lahko povem na glas. Imam delo, veliko dela, zato mi, kar se moje eksistence tiče, nič ne manjka. A nisem človek, ki bi se lahko, ko so njegove potrebe zadovoljene, brezskrbno obrnil stran in ne videl mizerije drugih. Nisem človek, ki bi lahko udobno živel v svojem toplem gnezdu vedoč, da se okoli njega postopoma ruši vse.
Vseeno te razumem, Matej. Nisi sam. Imaš družino, ki jo je treba nahraniti, ji zagotoviti varen pristan. To počneš ure in ure, dan za dnem. Vedno dlje traja in vedno več truda je potrebno vložiti, da uspeš. Na koncu se utrujen zvrneš v posteljo v upanju, da bo jutri morda bolje a v resnici prav dobro veš, da ne bo.
Da bi se ukvarjal s tem, kako živi tvoj sosed, na primer? S tem, kako izgleda svet izven tvojega mikrokozmosa? Ne. Ne jaz, ne danes! Za to so pristojni drugi! Pa te to pomirja? Golo dejstvo, da so »drugi«, ki skrbijo za naše mesto? Za tvoje mesto? Ker moraš priznati, ti »drugi«, kljub temu da so pristojni, bolj slabo opravljajo svoje delo. Kaj bi se zgodilo s tabo, če bi svoje delo slabo opravljal?
Si mnenja, da s tem, ko neko jesensko nedeljo vsake štiri leta obiščeš volišče in izpolniš volilni listič naredil dovolj? Svojemu predstavniku si dal pooblastilo, da zastopa tvoje interese. Pa tvoj predstavnik ve, kaj si želiš, kaj potrebuješ? Si mu povedal? Si v njegovih minulih odločitvah opazil, da je mislil tudi nate in na tvojo družino, ki si jo tako zelo želiš zaščititi?
Globoko smo zabredli, dragi prijatelj. Obrnili smo se vsak k sebi: ne želimo in ne upamo naslavljati vsebin, ki nas motijo, slabijo. Nimamo volje reševati skupnostnih problemov, saj je treba podreti preveč zaprtih vrat, goltati ponos in žreti lastne živce.

A lahko bi bilo drugače. Ne brez truda, seveda, a lahko bi počasi postali skupnost, ki jo krasijo:

  • visoka stopnja demokratičnosti, ko bomo občanke in občani aktivno sodelovali pri oblikovanju skupnosti, v partnerskem odnosu z zaupanja vrednimi institucijami;
  • močan skupni interes, odgovornost do lastnega okolja, mesta, kjer sobivamo zavedajoč se, da ne moremo drug brez drugega, da ne moremo delovati sami, kot osamela enota, da je treba sodelovati, če želimo, da naša izražena skupna potreba ugleda luč realizacije;
  • visoka stopnja družbene pravičnosti, ko ljudje pri svojih odločitvah ne gledajo več zgolj na zadovoljevanje lastnih potreb, temveč razmišljajo onkraj svojega dvorišča, svoje ulice, svoje mestne četrti – za druge si želijo to, kar uživajo tudi sami;
  • višja stopnja izobraženosti, kjer je poznavanje delovanja mesta in procesov, ki so potrebni za učinkovito delovanje, v korist vseh nas;
  • transparentnost in učinkovitost porabe javnih sredstev, ko bo vsem znan način, kako se sredstva delijo in za katere namene so porabljena, saj smo o tem odločili sami.

Vse to bi lahko postala realnost in danes smo stopili korak bliže. Predlog instituta participatornega proračuna je podlaga, je instrument, ki nam odpira možnost, da se aktivno vključimo v načrtovanje prihodnosti našega mesta. Je instrument, ki lajša postopke v procesu od zaznavanja potreb, preko iskanja rešitev in uresničitve le teh. Spodbuja nas, da o vsebinah naše skupnosti razpravljamo in iščemo skupne rešitve.
S pomočjo participatornega proračuna bomo lahko hitreje in bolj učinkovito preoblikovali okolje, v katerem živimo ter ga povzdignili na tak nivo, da bo varno in privlačno tudi za tvojega otroka. Konec koncev je Maribor tudi njegov življenjski prostor.
A kljub vsemu je participatorni proračun le instrument, ki sam od sebe ne bo deloval. Ne bo deloval brez tebe, Matej, brez mene in vseh ostalih.
Zato ponavljam: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.«

 Zbudi se, Matej, želim si soustvarjati s teboj!

Tvoja prijateljica Maja

 *Verz je svetovni kulturni dediščini izvorno prispeval angleški pesnik John Donne, Ernest Hemingway je z njim pričel roman Komu zvoni.